Dragi Romano,
ob žalostni novici smo ostali brez besed, s solzami v očeh in polni prijetnih spominov nate. Težko se poslovimo v nekaj besedah, ko pa si niti še zares ne predstavljamo, da si odšel. V lesarskih delavnicah ostaja tvoja delovna obleka, v zbornici ostaja neizmerno veliko spominov nate – spominov na tvojo radoživost, veselje do dela in neizmerno voljo do življenja.
Bil si učitelj in kolega, kakršnih ni veliko … Imel si nekaj, kar je pritegnilo sodelavce in dijake – plamen, ki je tlel v tebi in je bil nalezljiv. Ko si stopil v prostor, si ga znal razvedriti in še tako resno ali slabo stvar si znal obrniti na hec; v učilnici, delavnici, zbornici, na hodniku, pa tudi zunaj šole. Bil si učitelj, ki je bil vedno tudi učenec, učitelj, ki je verjel v svoje dijake in bil navdušen nad svojim delom.
Z žalostjo v srcu se mnogo prezgodaj poslavljamo od tebe; hvaležni, da smo bili del tvojega življenja.
Zaposleni in dijaki v SGLŠ Postojna