IGOR

Prva asociacija, ki se je porodila v mislih kolegov, ko sem rekla IGOR, je bila: miren, zelo dober človek, nikoli živčen, nikoli se ni na nobenega zadrl, skromen, preudaren, pomirjujoč, športnik, športni poznavalec, dober sogovornik, moder človek, eden redkih ljudi, ki zna resno stvar povedati na šaljiv način – kratko, realno, s humornim odmevom. Človek na mestu … Glas razuma: redko se je oglasil, a ko se je, je povedal tehtno, so dejali starejši sodelavci, mlajši sodelavci pa v en mah: faca, legenda, živa legenda! Ko pa je IGOR kaj pripeljal, je pripeljal oreng; vse je utihnilo, ko je on kaj povedal.

S sodelavci je podeljeval svoje ljubezni:

• Pogled skozi fotografski objektiv: bil je perfekcionist v iskanju barve in svetlobe, iskal je prvinske motive, četudi se je moral za to petkrat bolj potruditi … Še med zdravljenjem je v enem izmed redkih dni s snežno odejo odšel proti sv. Lovrencu, da je lahko naredil 3 vrhunske fotografije sončnega vzhoda.
• Sodelavci bomo pogrešali izmenjavo informacij o otrocih in predvsem zelo točne vremenske napovedi.
• Drugi so povedali, da bodo pogrešali pogovore z njim o umetnosti … Sodelavka še dolgo ne bo pozabila njunega pogovora o Kosovelu, ko sta se pogovarjala o pesmi, ki gre nekako tako:

Finance = O (črna luknja),
finančni upi = nepopolno število,
veselje in moč = za tri,
energija = neskončno …

Tak je bil IGOR: neskončna zaloga umirjene energije.

Kar nekaj sodelavcem je bil tudi učitelj v srednji šoli. Po delu na meteorološkem in hidrološkem inštitutu se je zaposlil najprej na gimnaziji v Postojni, od leta 1985 pa je poučeval najprej samo gozdarje, pozneje pa tudi lesarje in zdravstvenike. Dijaki pravijo, da je bil potrpežljiv tudi s tistimi, ki enostavnih fizikalnih zakonov v srednješolskih časih niso razumeli. Samo poslušati si moral pa si vse razumel … Sila preprosto je razlagal, imel je povsem svoje primere. Sodelavci pravijo, da so ga mulci imeli vsi zares radi in da je težko razvozlati, pa bi radi, kako je Igorju uspelo, da so ga dijaki tako spoštovali? Kako mu je uspelo ostajati miren, četudi so ga dijaki provocirali …

V njegovem predalu v šoli je ostal zapis dijakov iz leta 2015, ki pravi:

Dragi profesor, leta 2013 smo kot mulci prišli na SGLŠ. Vse nam je bilo novo. Tudi o vas nismo mel pojma. Spoznali smo se pri fiziki in mati. Bili ste najboljši profesor in naziv najboljšega profesorja ste si prislužili zaradi plonkov pri testih in zato, ker ste verjeli v nas, da zmoremo in da smo sposobni.

IGOR je bil ustvarjalen tudi pri razlagi, saj je pogosto besedo pospremil z nazorno skico fizikalnih pojavov, v katero je nemalokrat dodal kakšen drobec karikature, modrega humorja. Pri pisnih ocenjevanjih so lahko imeli dijaki vso literaturo, ki jim je padla na glavo, saj so njegove naloge vodile v praktično uporabnost fizikalnega znanja, kot je recimo vprašanje: Zakaj je na Triglavu jajce prej kuhano kot v dolini?

Igor dijakov ni zapisoval pogosto, ko pa je koga vpisal, so bili njegovi vpisi kot je bil IGOR sam; posebni, ustvarjalni, povedni v stopnjevanju. Dekleta so bile običajno klepetulje, pri zapisu pa je uporabil glagol: klepetači!, pri dijakih je zapisal nezaustavljiv pri klepetanju, moteče dolgočasenje med poukom, glasna aktivnost… Če je temperatura v razredu narasla, je zapisal: grrde besede zapisane z dveme r-jema, trudi se z motenjem pouka, dela zgago pa tudi živahnost brez meja in njegov najbolj znan zapis Se dere kot pastir na gmajni …

Potem pa je prišla noč, noč iz četrtka na petek prejšnji teden. Bilo je hladno in po nebu so se podili oblaki – tudi znotraj nas … Prišel je čas slovesa, počitka … in iznenada se je pritihotapil …. čas žalovanja…

Mirjam: iskreno sožalje,
Tomo in Iztok: iskreno sožalje,
Sožalje vsem, ki Igorja nosite v srcu.

Dragi IGOR: nasvidenje na samotnih poteh, med previsnimi skalami, na čakanju na sončni vzhod …

IGOR: hvala, ker smo del svoje poti lahko hodili s teboj.