V digitalni enciklopediji slovenske naravne in kulturne dediščine DEDI prav posebno mesto pripada Brinarjevi jelki, edini taki različici jelke na svetu – oziroma je pripadalo, saj je pred šestimi leti po več kot sto letih zdrave rasti padla pod zobmi žage neznanca. Zakaj, za zdaj ni znano nikomur. Kot je pojasnil Darko Jerina, je “drevo vzbujalo pozornost s svojo gosto stebrasto krošnjo, s svojo vitalnostjo ter hitrejšo rastjo v primerjavi s sosednjimi jelkami, zato ni čudno, da so ji domačini rekli kar ta lepa smreka.”  Z vegetativnim razmnoževanjem so gozdarski strokovnjaki pridobili sadike te izjemne jelke in jo tako dolgoročno ohranili. Eno izmed sadik je pridobila naša šola.

Vodja projekta Andrej Čeč je povedal, da imajo drevesa daljšo življenjsko dobo kot ljudje in ker so s koreninami vezana na določen prostor, se med drevesi in ljudmi splete posebna vez. Zaradi dolge življenjske dobe je drevo edino živo bitje, ki povezuje človeške generacije in ohranja njihove zgodbe za prihodnje rodove. Mnogi izmed nas velike in debele Brinarjeve jelke ne bomo doživeli, Jaša Jerina in njegovi sošolci pa se bodo lahko ob pogledu na odraslo drevo spomnili na današnji dogodek. 

V družbo dreves v našem parku je Brinarjevo jelko pozdravila ravnateljica Cvetka Kernel, zasaditve so se udeležili predstavniki Zavoda za gozdove Slovenije in Biotehniške fakultete Ljubljana, župan občine Postojna Igor Marentič in nekateri dijaki prve generacije gozdarske šole v Postojni.

Posaditev izjemne jelke je potekala v tednu gozdov, ki vsakoletno poteka zadnji teden v maju in ponuja številne aktivnosti, katerih rdeča nit je gozd. V SGLŠ Postojna smo po zasaditvi izvedli štiri izkustvene delavnice na temo “Kdor posadi drevo, misli na jutri.” Na delavnicah so učenci spoznali Brinarjevo jelko in druga izjemna drevesa, podtaknili svojo rastlino in jo odnesli domov; spoznavali, kako pomagati v primeru nesreče v gozdu; vse skupaj pa je bilo začinjeno s ščepcem zabave, raziskovanja in adrenalina.