Za Gano smo se odločili tudi zaradi dolgoletnega sodelovanja z učiteljem iz Francije, ki je po rodu iz Gane. Prav on je našo delegacijo prvi teden spremljal in skrbel za nemoteno komunikacijo z lokalnimi ustanovami ter pomagal pri organizaciji vsakodnevnih aktivnosti in spoznavanju ganskega okolja.

Prvi teden: spoznavanje okolja in strokovnih področij

Nedeljo smo preživeli v glavnem mestu Akra, ki ima okoli dva milijona prebivalcev. Nastanjeni smo bili v študentskem kampusu Univerze v Gani, kjer študira približno 10.000 študentov, v širšem območju Akre pa okoli 30.000. Kampus deluje kot pravo mesto: ima največjo knjižnico v Afriki, lastno policijo in bolnišnico, ki velja za eno najboljših v državi. Univerza v Gani sicer velja za eno najuglednejših univerz v zahodni Afriki.

Prvi teden izmenjave smo preživeli v mestu Atibie, kjer smo spoznavali partnerske ustanove in okolje. Obiskali smo urad za študentske zadeve, si ogledali zdravstveno šolo, kjer so dijakom predstavili izobraževanje bodočih zdravstvenih delavcev, ter se udeležili sestanka na ganski gozdni upravi. Navdušili so nas tudi botanični vrt, slapovi Boti ter plantaže tika in mahagonija. Posebna izkušnja je bila tudi sodelovanje pri pripravi kosila za dijake lokalne šole.

Dijakinje zdravstvene nege in učiteljica so praktični pouk izvajale v bolnišnici, ki služi kot učna baza za študente zdravstva. V manjši vasici so izvajale tudi meritve vitalnih funkcij za lokalne prebivalce in tako dobile neposreden vpogled v zdravstveno oskrbo v skupnosti. Dijaki gozdarstva so medtem obiskovali lokalne gozdne uprave in spoznavali organizacijo gozdarstva v Gani. Posebej zanimivo je bilo spoznanje, da imajo v nekaterih gozdovih natančen kataster dreves – popisano je praktično vsako drevo, hkrati pa je zelo dobro urejena sledljivost lesa od gozda do žage. Ogledali smo si tudi žago v vasi Mpraeso. Povsod so nas sprejeli z izjemno prijaznostjo in odprtostjo.

Obiskali smo tudi dve srednji šoli: katoliško deško šolo, ki jo je obiskoval naš gostitelj, ter strokovno srednjo šolo. Opazili smo precejšnje razlike v primerjavi z našim šolskim sistemom. Dijaki nosijo šolske uniforme, dekleta v srednjih šolah ne smejo imeti dolgih las, razredi pa so zelo številčni – pogosto jih je več kot štirideset.

Drugi teden: univerza, praksa in nova spoznanja

V nedeljo, 22. februarja, smo se odpravili proti severozahodu v mesto Sunyani, kjer smo preživeli naslednjih pet dni. Po poti smo si ogledali tudi kraljevo palačo in muzej.

V Sunyaniju nas je gostila Univerza za energetiko in naravne vire, kjer deluje tudi zdravstvena fakulteta. Ogledali smo si specializirane zdravstvene učilnice, sodelovali pri pouku in obiskali njihovo šolsko bolnišnico, ki služi kot učna baza za študente zdravstvene nege in babištva. Zanimivo nam je bilo, da so pacienti pogosto obravnavani ločeno glede na spol. Presenetila nas je tudi razlika v plačah – povprečna mesečna plača medicinske sestre znaša približno 150 evrov.

Dijaki gozdarstva so obiskali gozdarski inštitut, kjer so spoznavali sečnjo lesa in upravljanje plantaž tika. Pomagali so pri izračunih volumna dreves, spoznali so težave s škodljivci, ki ogrožajo tikova drevesa, ter uporabo satelitov za zgodnje zaznavanje gozdnih požarov v zahodni Afriki. Zanimivo je bilo dejstvo, da ganski gozdarji pri delu pogosto ne uporabljajo osebne varovalne opreme.

Izvedeli smo, da ima Gana približno 1,2 milijona hektarjev gozda in 16 strogo zaščitenih območij. Gozdovi so deloma naravni, deloma pa urejeni v obliki plantaž, les pa predstavlja pomemben izvozni artikel države. Ogledali smo si tudi manjšo drevesnico, kjer vzgajajo sadike za lokalno prebivalstvo, kar je bilo še posebej zanimivo.

V zdravstvenem sistemu imajo medicinske sestre zelo pomembno vlogo, saj predstavljajo temelj primarne zdravstvene oskrbe, zlasti v ruralnih območjih. Velik poudarek namenjajo praktičnemu usposabljanju, delu v skupnosti in preventivi, kar je dijakinjam zdravstvene nege omogočilo dragocen vpogled v drugačen, a zelo učinkovit pristop k zdravstveni oskrbi.

Presenetila nas je tudi visoka strokovnost in izobrazba njihovih profesorjev. Dekan zdravstvene fakultete je član Svetovne zdravstvene organizacije in se ukvarja z raziskovanjem nalezljivih bolezni, za svoje delo pa je prejel tudi visoko priznanje v Veliki Britaniji. Njihova odprtost za sodelovanje, iskreno zanimanje za naše delo ter pripravljenost deliti svoje znanje so nas še posebej navdušili. Za nas je bila prav posebna čast, da smo lahko preživeli čas v družbi tako visoko izobraženih strokovnjakov, ki kljub svojim dosežkom ostajajo izjemno dostopni, prijazni in predani svojemu delu.

Pri obisku šol nas je posebej presenetila izjemna motiviranost dijakov. V posameznem razredu jih je lahko tudi do sto, vendar je njihova želja po znanju in izobrazbi izjemno močna. Čutiti je, da izobrazba zanje ni nekaj samoumevnega, temveč velika priložnost in vrednota, ki jo želijo izkoristiti. Mnogi prihajajo iz skromnih razmer, zato šolo vidijo kot pot do boljšega življenja. Učiteljice smo ob tem večkrat pomislile, kako drugače mladi doživljajo izobraževanje v okoljih, kjer imajo skoraj vse možnosti že zagotovljene, in kako dragoceno je videti tako iskreno željo po znanju.

Zadnji dnevi in vtisi

Po tem delu izmenjave nas je čakala še približno deseturna vožnja nazaj v Akro. Zadnja dneva smo izkoristili nekoliko bolj sproščeno. Dijaki so nekaj časa preživeli ob bazenu, učiteljica Tamara Urbančič pa je raziskovala možnosti sodelovanja na področju lesarstva v prihodnosti. 

Po številnih obrokih riža in piščanca je bilo za vse pravo navdušenje, ko smo v trgovini kupili testenine in paradižnikovo mezgo. V Akri smo obiskali tudi lokalno tržnico, se preizkusili v barantanju, kupili nekaj spominkov in se počasi pripravili na odhod domov. Posebno doživetje je bil tudi vsakdanji utrip mesta – od okušanja pečenih banan, ki so navdušile prav vse, do mestnega prevoza s kombiji, v katere sprejmejo tudi več kot dvajset potnikov, ter vožnje s taksijem, kjer se brez težav pelje več ljudi hkrati. Vse to ob temperaturah okoli 33 °C in približno 90-odstotni zračni vlagi.

Izkušnja, ki ostane

Gana velja za eno najbolj stabilnih in varnih držav v Afriki. Stopnja pismenosti presega 80 %, uradni jezik je angleščina, država pa izstopa po politični stabilnosti, poudarku na izobraževanju in močni povezanosti skupnosti.

Vsak dan v Gani je prinesel novo učenje – ne le strokovno, temveč tudi življenjsko. Dijaki so se učili potrpežljivosti, prilagodljivosti in spoštovanja drugačnih navad, učiteljice pa smo opazovale, kako hitro mladi prevzemajo odgovornost in samozavestno stopajo v nove situacije.

Prav v tem je največja vrednost takšnih izmenjav – v izkušnji, ki presega učilnice in učbenike. Iz Gane ne odnašamo le fotografij in spominov, temveč tudi širši pogled na svet, drugačne pristope k življenju ter zavedanje, kako dragoceno je povezovanje ljudi prek znanja, spoštovanja in odprtosti.