Osnovna naloga letošnje ekskurzije je bila povezava med šolama in podjetji, ki bi omogočala nadaljnje strokovne ekskurzije ali celo izvedbe praktičnega usposabljanja. Pri vsem tem nam je pomagala tudi shema projektov Erasmus.

Priprave na ekskurzijo so potekale že par dni prej in dijaki 3.a so bili večinsko zadovoljni s planirano ekskurzijo. Pridobili so nekaj začetnih informacij in sredino jutro je hitro prišlo – dan D.

Dijaki so priporočila vzeli resno in tako smo se brez večjih zapletov (pa manjših tudi ni bilo) vkrcali na naš avtobus. Vse je šlo gladko, do prvega postanka za kavo in preteg hrbtnih mišic (postanek med vožnjo priporoča tudi vsak »route planner«). Na vratih nas je pričakal listek, da bar išče novega najemnika. Ker ne obvladamo kavnih aparatov, smo raje naredili postanek na prvi bencinski črpalki. Kmalu smo brez zapletov prečkali mejo (obdobje odprtih notranjih meja EU ni več vsakodnevno). Končno smo prispeli na cilj – žaga Offner.

Vodič Janez nas je prijazno sprejel in predhodno pripravil vse vstopne papirje. V proizvodnem obratu so stroga pravila, saj so stroji in njihovi tovori veliki in težki … posledično je vidno polje omejeno in možnosti za hujše nesreče so »servirane na pladnju«. Za marsikoga je bil pogled na rampni prostor veličasten. Količine lesa so pač drugačne. Za razrez 3-4.000 kubikov na izmeno, pač zahteva kakšen hlod več. Če smo prav pošteni, kakšnih 100 tovornjakov hlodovine več … na dan. Sistem krožnih žag je »požrten« in hlod spremeni v deske, trame, letve, žagovino in ostružke tako hitro, da ga z normalno hojo ob strojih ne dohitiš. Zelo zanimiv je pogled na celotno strojno ureditev, kjer opazimo predvsem zelo malo zaposlenih – zelo dosti je povsem mehanizirane obdelave. Je pa za tak obrat zelo pomemben komercialni kader. Nabava okroglega lesa in prodaja rezanega lesa ter drugih stranskih proizvodov (lubje, žagovina …) zahteva dosti iznajdljivosti in znanj. Ja na takih obratih ni odpadkov (no, pa smo našli en »zero waste«). Čas je hitro minil in stisk rok v slovo je minil v spremstvu – pridite še kdaj.

Odličen ogled žage se še ni niti dobro usedel v možgane, ko je po pol ure avtobus že ustavil na drugem koncu – podjetju Konrad. Pričakala sta nas vodiča Marko in Franz. Slednji si je vzel čas samo za nas, saj je že v penzjonu. Zaradi prostora in narave dela v proizvodnih halah, je bila delitev v dve skupini zelo dobrodošla. Ogled izdelave procesorskih glav »Woody«, žičnih žerjavov »Mounty« in strojev za sečnjo »Highlander« je bil zanimiv. Brez kakršnihkoli zadržkov so nam razkazali vse, od razvoja, elektronike, varjenja … do skladišča. Zanimiv proces izdelave vrhunskih strojev za gozdarstvo. Pester je bil tudi zunanji del, kjer je bilo kar nekaj strojev, ki so bili deležni obnove, nekateri prenove, spet tretji nadgradnje. Marsikateri dijak (tudi dijakinja ni izvzeta) je doživel delirij, ko je sedel v novega Highlanderja. Ja ni ravno vsakdanje sedeti v »stroju za miljonček«. Ura je hitro vrtela kazalce in da ne bi slučajno omagali, so nas za konec še pogostili z manjšim prigrizkom in pijačo. Po sproščeni debati je zopet sledil stisk rok in – pridite še kdaj.

Avtobus je pričel s požiranjem kilometrov proti Brucku, ampak ne za dolgo. Na prvem počivališču smo naredili še postanek za »lanč paket«. Poskrbeti je treba za »zdrobitev proizvodov šolske kuhinje«. Poln želodček in sonček na avtobusnih sedežih poskrbita za umiritev ozračja. Pogled po avtobusu je pokazal nekaj »okužb s steklino«*, drugače pa smo kar dobro spremljali in šteli žagarske obrate po dolini. Ugotovili smo, da bi v tej dolini lahko zrezali celoten posek iglavcev, ki ga izvedemo pri nas. Kapacitete razreza smrekovine so tam res nadnormalne. Je pa zanimiv lesni trg, saj ni vsa hlodovina najbolj primerna za tak razrez. Trženje lesa je zelo zanimivo in pestro.

Proti večeru smo prispeli do gozdarske šole v Brucku (HBLA Bruck an der Mur). Pričakal nas je učitelj Bernhard, ki je bil tudi zadolžen za naš obisk. Sledila sta nastanitev in večerja. Po večerji pa je prijal sprehod. Malo turizma, kulture in športa smo zmešali v večerni ogled mesta Bruck. Nekateri so sami sebi dokazali, da se da hoditi tudi v hrib (ker pač ne poznaš poti za nazaj, slediš skupini). Za nagrado smo vsi prejeli lep panoramski pogled nad celotnim mestom in delom doline Mure. Sledil je prosti čas na mestnem trgu in povratek v dijaški dom. Spanec je dobro del.

Jutro se je začelo z zajtrkom ob sedmih, nato pa smo se odpeljeli dobre pol ure stran in prispeli v drevesnico LIECO.

Ogled drevesnice je vodil gospod Rudolf in odstrl marsikatero podrobnost pri vzgoji sadik v lončkih. Proces klasične skandinavske metode vzgoje sadik so dodelali in pridobili sadike, primernejše za srednjeevropski prostor. Ogledali smo si celoten proces hrambe semena, priprave rastnega substrata, lončkov, setve, kalitve, zalivanja … do sadnje. Tudi tukaj je količina sadik velika. Usmerjenost v umetno obnovo je še vedno kar visoka in tako je proizvodnja nekaj milijonov sadik povsem logična posledica. Se pa opaža tudi povsem spremenjen trg sadik. Kljub prevladi smreke, je le ta izgubila popoln primat in je v upadanju. Segrevanje ozračja, skrb za stabilne sestoje in trajnost proizvodnje narekujejo vrstno pestre sestoje. Nekaterim se kolca po sonaravnih gozdovih (kakršne imamo pri nas v večini, pa jih žal marsikdaj sami ne prepoznamo kot vrhunske, ampak gledamo tiste, »čez mejo«). Sledila je še sproščena debata ob koncu ogleda. Da smo lažje govorili, so nas pogostili z »otroško pivo« – gaziran malinovec, jabolčnik ali pa bezgovec. Tudi tukaj smo naredili lep zaključek in stisku rok je sledil – pridite še kdaj.

Šofer je prevzel vožnjo proti »manjšemu« prelazu in po dobre pol ure smo ugledali delček največjega srednjeevropskega peskovnika – Erzberg. Na parkirišču je sledila malica – »drobljenje proizvodov kuhinje avstrijske šole«. Vsi veseli smo prispeli do večjega prevoznega sredstva. Nato pa manjši hladen tuš. Tuš je sicer manjkal, hladno pa je bilo. Manjši šum v rezervaciji kart nas je preusmeril v podzemni ogled rudarjenja (cilj je bil sicer nadzemni, dnevni kop). Ampak tudi pod zemljo se znajdemo. Vlakec je malce manj udoben kot tisti za Postojnsko jamo, pa tudi vožnja je krajša. Je pa v rudniku marsikaj za videti, od starega »krampanja« do modernejših tehnik rudarjenja. Rudarjenje za železovo rudo ima v teh krajih zelo bogato tradicijo in je pustilo na krajini in naseljih močan pečat. Nekatere vasi so zaradi rudarjenja dobesedno v zraku – imaginarne, samo še v spominu, kakšnih 300m nad terasami dnevnega kopa. Tukaj stiska rok ni bilo, zaključek pa je bil, da je treba priti še kdaj.

Vrnitev v Bruck je potekala brez težav in prosta urica je bila kot naročena (saj je tudi bila). Nato pa ogled strojne postaje šole, ki se nahaja malce vstran, na hribu, 15 minut vožnje z avtobusom. Dijaki in dijakinji so imeli priložnost spoznati njihov center za gozdno pedagogiko ter njihove stroje in naprave. Imajo kar nekaj za pokazati, je pa res, da zaradi razmer, kakršne imajo, potrebujejo drugačne stroje. Polni novih vtisov in idej, smo se pripeljali na večerjo. Potem pa je sledil krajši sprehod do kegljišča, kjer smo se malo razgibali z zbijanjem kegljev. Natančnost ni bila samoumevna in čiščenje kegljev v prvo je bilo zelo, zelo redko (še sreča, da je Trošt pokazal kako to gre …). Večerno vreme nam je malo zagodlo, močan naliv onemogočil normalen sprehod nazaj, a avstrijski kolegi so nas rešili s šolskimi kombiji. Kot se rado zgodi v takih trenutkih, smo se zadnji peljali v kombiju ob lepi večerni zvedritvi in zadnjih sončnih žarkih na okoliških hribih – kot nalašč za sprehod. Dijaki se niso pritoževali, ostali tudi ne. Priprave na spanje … učitelji pa še sestanek za finiš ekskurzije in sodelovanje naprej.

Petkov zajtrk je bil spet ob sedmih, nato pa izselitev iz dijaškega doma, ureditev vseh potrebnih stvari in hop do 15 minut oddaljene papirnice. Z nami je šla še skupina dijakov z učiteljico slovenščine. V papirnici smo spoznali predelavo brusnega lesa v vlakna za papir. Ogledali smo si proizvodni proces tiskarskega papirja višje gramaže, ki je tudi prevlečen za lažji tisk revij, koledarjev … Stroj je ravno menjaval delovni proces in smo lahko videli vse »drobovje« stroja. Delovanje pa smo si ogledali na stroju za proizvodnjo kartonskega oz. embalažnega papirja, ki pa se prideluje samo iz recikliranega papirja. Tudi tukaj je bil poznan zaključek ob sproščeni debati, stisk rok in – pridite še kdaj.

Po poti nazaj smo se poslovili od avstrijskih kolegov in sledili cesti v Gradec. Po pol ure smo se ustavili v Frohnleitnu, kjer sta nas pričakala Aleksander in Johannes – vodiča Mayr-Melnhof. Legendarni Johannes Loschek (ki je v penziji, pa je prišel za nas še malo na šiht) je poskrbel za detajlne predstavitve žičnih žerjavov »Syncrofalke« in »Wanderfalke« ter različic vozičkov »Sherpa«. Da se je lažje razumelo vse detajle je poskrbel Aleksander, ki je lepo razložil tudi zakaj so določeni detajli temeljnega pomena pri varnosti in učinkovitosti dela z njihovimi stroji. Po krajši pogostitvi je sledil še terenski ogled delovanja žičnice, kjer so testirali delovanje žičnice in preverjali standarde. Žičnica je bila v procesu predaje novemu kupcu, kar je pomenilo tudi določeno obdobje uvajanja na stroj. Po hitri predstavitvi trgovanja s hlodovino, ki jo izdela njihovo podjetje, smo se odpravili proti proizvodnemu obratu, kjer smo si krepko stisnili roke in sprejeli znan rek – pridite še kdaj.

Vožnja proti Postojni je potekala kar gladko – ob upoštevanju  petkovega popoldneva, smo se peljali prav vrhunsko, saj smo pridelali le ¾ ure zamude. Veselje in razposajenost na avtobusu sta kazala na zadovoljstvo dijakov, kar je dober znak za nadaljnje usmeritve. Dogovori z vodstvom avstrijske šole in drugimi partnerji so pokazali dobre možnosti in veselimo se naslednjega leta (moram pa jasno rezervirati dnevni kop).

Gregor Češarek

*steklina je resna, smrtna bolezen. Zadnja faza bolezni povzroča ohromitev čeljusti in posledično viseč jezik in slinjenje.